»Ela Peroci v slovensko otroško literaturo ni vpeljala izrazito samo mestnega okolja, ampak tudi nekatere pripovedovalske postopke, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej pozneje, šele v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji ipd.)«
»se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije«
»Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet, in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo.«
»Šla sem v otroška leta, v preteklost, skozi asociacije.«
»Ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela.«
»Takšen otroški svet, če jim ga odrasli že zelo zgodaj ne razdelijo na kaj je in ni resnično.«
»Pesem šele po tem in prav po tem – je pesem.«
»Klasika zame: šele ko pridem na kolidž, postanem seksi.«
»Ta predstavlja mit slovenskega trpljenja in poitalijančevanja slovenskega prostora.«
»To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju